Mali bledolični gibon
Zoološka zveza v Chicagu, ki vodi tudi Brookfield Zoo je oznanila rojstvo beloličnega gibona. Mali »prišlek« je sedaj star že približno mesec in pol, saj se je rodil 15. Novembra. Še nekaj mesecev se bo trdno oklepal svoje mame, preden bo sam pričel raziskovati okolje v svoji orgadi, ki jo deli z očetom Bennyom, dve leti starim bratom Thani in svojo mamo Indah. Indah je stara 23 let in je partnerica tri leta starejšega Bennya že od leta 1995. Skupaj bosta najverjetneje ostala dokler ju smrt ne loči.
Bledolični giboni namreč živijo monogamno življenje s svojim partnerjem in potomci. So zelo teritorialne živali in označujejo svoj teritorij predvsem z zelo glasno vokalizacijo. Njihovi glasovi se prebijejo čez ogromno površino gozda. To »skupno petje« pa močno poveže samca in samico in obvesti druge gibone o njunem partnerstvu. Pesem samic je mnogo višja, vedno hitrejša in mnogo bolj delikatna od pesmi samcev. Pesem samcev pa je mnogo nižja, daljša in manj komplicirana.
Gibonski dojenček je sedaj še popolnoma »zlatodlak« – taki se namreč vsi bledolični giboni rodijo, saj tako ostanejo skriti v objemu svoje matere. Ko bo dopolnil pol leta se bo njegova dlaka najverjetneje že temno obarvala. Ko pa bo dopolnil svoj rojstni dan pa bo njegov kožuh povsem črn, le njegova lica bodo svetlo sijala. Tako obarvana sta tudi njegov oče in brat in takšno barvo kožuha bo ohranil celo življenje. Samicam se kožuh prav tako črno obarva. Vendar se, ko dosežejo spolno zrelost, barva njihovega kožuha ponovno spremeni v zlato. Na vrhu glave pa ohranijo črno liso.
Giboni so izključno drevesne živali. Svoj dom si ustvarijo visoko v krošnjah dreves. Imajo zelo prilagojen način gibanja skozi drevesne krošnje, saj se ves čas gibljejo po spodnji strani vej in svojo telesno težo prenašajo iz ene roke na drugo. Njihov način hoje po tleh pa je prav tako izredno zanimiv, saj medtem ko hodijo po nogah, dvignejo roke nad glavo za vzdrževanje ravnotežja. Marsikdo bi se ob opazovanju gibonov pri hoji spomnil na vrvohodca.
Eden od domov bledoličnih gibonov je Kitajska, kjer pa na žalost že veljajo za izumrle, saj jih od leta 1990 tam niso opazili. Na Laosu in v Vietnamu, kjer te živali tudi prebivajo, pa so kritično ogrožene. V zadnjih 45 letih se je njihova populacija skrčila za kar 80 odstotkov. Ponovno smo za to krivi ljudje, saj jih je velika večina izumrla zaradi lova in izgube življenjskega prostora.
Oceni in povej naprej
Pošlji članek »Komentiraji
število komentarjev: 0Za komentiranje morate biti prijavljeni!
