S smolo do večnega seksa

Nekoč, natančneje(a še vedno ne zelo natančno), pred štiridesetimi miljoni let, se je pršica odločila, da je sedaj primeren trenutek za parjenje. Najverjetneje brez prevelikih moralnih pomislekov(le kako bi lahko imela moralne pomisleke, ko pa je imela lepljiv zadek), je ujela gospoda pršico na svoj lepljiv zadek.
Najverjetneje sta se združila le nekaj trenutkov preden je z bližnjega drevesa nanju kapnila velika kaplja smole. Nikdar ne bomo vedeli, če je bilo njuno parjenje resnično tako naključno kot sem ga sprva opisala. Morda, pa sta si želela ostati združena za vedno. Morda se bodo znanstveniki kmalu lotili raziskave z naslovom: Ali so pršice romantične? Vsekakor, pa pogled na »jantar ljubljenja«, gotovo navdihne marsikaterega romantika.
Znanstvenika so prav tako preučevali par, shranjen v jantarju in razbrali nekaj zanimivih dejstev:
Seksualne vloge pri pršicah so bile pri vrsti Glaesacarus rhombeus, ohranjeni v jantarju, drugačne kot so pri večini pršic danes.
Prav tako so bile samice mnogo mogočnejše kot samci.
Dandanes je spolnost pršic mnogo zanimivejša kot ste si mislili(če ste seveda že razmišljali o tem). Pri skoraj vseh vrstah pršic, samec prisili samico k parjenju. Najprej samec odžene ali pa pretepe njene potencialne snubce in zavaruje pred njimi samico pred in po parjenju. Če samica ni pri volji, je to pač njen problem. Spolno nadlegovanje samic je pri pršicah zelo pogosto.
Samice pršic vrste Glaesacarus rhombeus pa so razvile prav poseben obrambni mehanizem, ki deluje kot nekakšen »pokrov« njihovega zadnjega dela. Samci so posledično izgubili svojo strukturo s katero so jih zagrabili.
Tako so nekatere samice prevzele nadzor nad svojim spolnim življenjem.(Bravo, dekleta!)
(Povzeto po DiscoveryNews)