Se bojite psov?
Kaj je kinofobija?
Kinofobija je pretiran strah pred psi. Je zelo pogosta specifična fobija. Sicer sta fobiji pred pajki ali kačami mnogo bolj pogoste, vendar je (predvsem pri nas) fobija pred psi mnogo bolj neprijetna, saj imamo veliko več možnosti, da srečamo psa. Kinofobija lahko privede do velikih frustracij, saj lahko zelo omeji posameznikove dnevne aktivnosti in predvsem prekine željo po obiskovanju sorodnikov ali prijateljov, ki imajo psa.
Vzroki za kinofobijo
Načeloma naj bi se kinofobija razvila zaradi negativne izkušnje s psom, predvsem, če smo takšno izkušnjo doživeli v otroštvu. Oboji, otroci in psi, so zelo radovedna bitja, ki svet raziskujejo, vendar se ga pogosto tudi bojijo, če se ta odzove na neprijeten način. Gotovo je tudi na vas že kdaj skočil razburjen pes (močno upamo, da je bil razburjen zaradi nečesa lepega) ali pa vas je surovo nalajal pes čuvaj izza kakšne ograje. Velik pes lahko naredi prav tolikšen vtis, na majhnega otroka. Tudi, če ne pride do fizičnega kontakta.
Vendar, pa za to, da razvijemo fobijo ni nujno, da bi negativne izkušnje vplivale direktno na nas. Mnogi ljudje so razvili kinofobijo tudi zato, ker so se psov bali njihovi starši. Mnogi starši svarijo otroke pred psi in svoje skrbi podkrepijo še s kakšno sočno zgodbico o stricu Albertu, ki mu je ogromen pes skoraj odgriznil roko iz same zlobe.
Vseeno pa, je potrebno priznati, da so psi lahko resnično nevarni. Razlogi najverjetneje sicer ne izhajajo iz same “pasje zlobe”, vendar bomo o tem govorili v kakšnem drugem članku. Strah pred psi pač ni stvar, ki je ne bi mogli razumeti. Vseeno, pa je prav tako kot vsak strah, tudi kinofobija, dejavnik, ki nas lahko prikrajša za marsikatero čudovito izkušnjo.
Simptomi kinofobije
Kot vse fobije, se doživljanje strahu močno razlikuje, pri vsakem posamezniku, ki doživlja. Morda se nekdo boji le velikih psov. Morda se bojite že samega pogleda na fotografijo psa ali pa tega da bi videli psa na ekranu. Skladno s tem, so tudi simptomi zelo raznoliki.
Pogoste reakcije vključujejo bežanje, otopelost od strahu ali pa iskanje skrivališča. Pogosto je tresenje od strahu, občutek omotice, izguba orientacije ali pa celo jok. Oseba s kinofobijo, bo najverjetneje pod velikim stresom pred vsakim pričakovanim srečanjem s psom.
Posledice kinofobije
Ker so psi zelo popularni kot hišni ljubljenčki in družabniki, se jim je skorajda nemogoče izogniti. Posameznik s kinofobijo bo morda omejil kontakte z lastniki psov. Morda se bo celo izogibal družinskih srečanj. Zunanje aktivnosti, kot so sprehajanje ali pa taborjenje, bodo zanj močno otežene. S časom lahko njegova vsakdanja rutina postane zelo omejena, če bo poskušal preprečiti vsakršno morebitno srečanje s psom.
Takšno omejevanje, lahko vodi v depresijo ali pa kakšno drugo anksiozno motnjo. Nekateri ljudje razvijejo socialno fobijo ali pa celo agorafobijo (strah pred odprtimi prostori), kajti postopoma postanejo zelo zadržani do želje, da bi zapustili svoj dom.
Zdravljenje kinofobije
Kot vse fobije pred živalmi, je zdravljenje strahu pred psi pogosto uspešno.
Najpogostejše so kognitivno-vedenjske tehnike kot na primer:
Sistematična desentizacija:V kontroliranem okolju, običajno v terapevtski pisarni, bo imel pacient nalogo, da si predstavlja situacijo, ki ga ogroža (npr. da je v isti sobi pes). Ko terapevt odkrije pacientovo stopnjo anksioznosti, nauči pacienta dihalnih vaj in sprostitvenih tehnik, z namenom, da bi se anksioznost zmanjšala na normalno stopnjo. Takšna terapija poteka, dokler namišljena situacija ne privede več do anksioznega odziva pacienta. Raziskave kažejo, da je taka vrsta zdravljenja uspešna, vendar manj kot:
Terapija izpostavljanja naj bi bila najbolj učinkovit način za zdravljenje kinofobije, ki vključuje sistematična in vedno daljša srečanja pacienta s psom. Najprej pacientu pokažejo, kako naj se obnaša v situaciji, ki se je boji, s pomočjo modela. Nato pa prosijo pacienta, naj oponaša to obnašanje. Ko se je pacient sposoben soočiti se s psom, brez anksioznega odziva, je zdravljenje končano. Raziskave kažejo, da se lahko kinofobijo odpravi le v eni, več ur trajajoči terapiji izpostavljanja.
Samopomoč Pogosteje se zdravljenje sicer odvija s pomočjo terapevta, vendar je terapija izpostavljanja popolnoma mogoča tudi, če jo “organiziramo” sami.
V primeru zelo resne kinofobije, pa bo morda vaš psihiater v zdravljenje vključil celo zdravila.
Posamezniku, ki trpi za kinofobijo, se situacija lahko zdi brezizhodna, vendar je kinofobija zelo ozdravljivo stanje. Raziskave kažejo, da je ozdravitev pogosto trajna. Z nekaj dela, se boste torej zlahka poslovili od dosedanjega trpljenja. Za vedno.
Oceni in povej naprej
Pošlji članek »Komentiraji
število komentarjev: 1Zdravo. MEne zanima, kje pa poteka Terapija izpostavljanja?
Kam naj pokličem, za to terapijo,...
Lp
