Stellina

Svojo zgodbo nam je zaupala Tanja, ki je članica Anima Angels in velika ljubiteljica živali. Obiskali smo jo doma, kjer živi z zajcem Pippom in psičkoma Charlijem in Stellino. Prav o slednji pa je tudi ta članek.

Tanja pripoveduje:« Februarja letos sva se s prijateljico, ki je prav tako borka za pravice živali, odpravili v Zagreb, da bi pomagali tamkašnjim zapuščenim psom. Klici na pomoč se vrstijo vsak dan. Odzovem se skoraj vedno, ko lahko. Avto napolniva s pasjo hrano, priboljški in ostalo opremo in že se peljeva. Prijateljica mi pove, da bova pripeljali tri velike pse, ki jim je v Slovenija našla stalni dom. Čeprav se veselim reševalne akcije, se veselje kot ponavadi spremeni v žalost, ker je še toliko drugih, ki bi jim tudi rada pomagala.

Med postankom mi prijateljica pokaže sliko psičke, ki jo je nekdo tako zelo pretepel, da je oslepela. Takoj začutim, da ji moram pomagati...Prispeva v Zagreb, tam naju pričakajo punce, ki se tako kot midve borijo za pravice živali in jih rešujejo s cest. Že od daleč lahko vidim majhno psičko, ki se neprestano vrti v krogu. In to je ona, naša Stellina. Prevzameva kužke, oddava hrano in opremo in se odpeljeva nazaj domov. Psi čutijo, da jih peljeva boljšemu življenju naproti, od sreče se nekateri slinijo, drugi pa zvijejo v klobčič in poskušajo čim tišje dihati. Zdelo se mi je, da se je Stellina od strahu kar pomanjšala, nato pa se je čez nekaj kilometrov v mojem naročju sprostila. Verjetno je čutila mojo toplino in naklonjenost. Postopoma sva oddali kužke, ki so jih čakali stalni domovi. Za vsakim potočiva nekaj solz, a paziva, da s tem ne vznemiriva ostalih.

Stellino pripeljem k nam domov, tam se vsa prestrašena zateče pod mizo in cel dan renči na Charlija in Pippa, ki jo brez najmanjšega strahu gledata in ovohavata. S skupnimi močmi nam uspe, da pride izpod mize in jo namestimo na njen novi prostor. Tam se postopoma umiri in se sprosti v Charlijevi družbi. On, kot bi takoj začutil, da ji lahko pomaga in da ona to potrebuje. Naši glasovi jo medejo in strašijo, sproščena je samo ob njem. Tako se odločimo, da vanjo ne bomo drezali, saj jo vsak gib prestraši in vrne v začetno stanje. Naslednjega dne sije sonce, tako da se mami odloči pejleti psa na sprehod. Vendar je Stellina takoj, ko začuti, da je na svodobi, zbežala in ni se je dalo ujeti. Takrat smo ugotovili, da malo vendarle vidi, saj je tekla kot antilopa, če se ne bi bali zanjo, bi jo bilo veselje gledati. Ujeti se nikakor ni pustila. Iskali in lovili smo jo do večera. Brez uspeha. Naslednje jutro navse zgodaj smo se ponovno odpravili in takoj sem jo našla, vsa prestrašena in zvita v klobčič je ležala pod nekim avtom. Moja roka jo je prestrašila, pričela je renčati name, vendar nisem odnehala. Nekako mi jo je uspelo zvleči izpod avta, nato pa sem jo privila k sebi.

Ko se vrnemo domov, še vedno samo ždi na prostoru in k sebi pusti samo Charlija. On jo ponosno čuva in leži poleg nje. Predvsem se boji naših rok, kar pa ni nič čudnega, glede na njeno preteklost. Vsak dan smo jo peljali na sprehod, ušla je še enkrat, tokrat sem jo takoj ujela. Med sprehodi je bila nervozna, saj ni kaj dosti videla, zato se je večino časa vrtela na mestu. Charlie, ki je spremljal vsak njej korak, je takoj dojel, da potrebuje pomoč. Pravi pasji terapevt je. Odšel je k njej, se ji postavil ob bok in jo tako usmeril naprej. Ona je pomoč takoj hvaležno sprejela in tako lažje hodila. Čim se je ponovno zmedla, se je Charlie vrnil ponjo in ji pomagal. To počne še danes.

Po treh mesecih nam je zaupala dovolj, da smo se je lahko dotaknili in jo pocrkljali. To so neprecenljivi trenutki, saj je vsak njen pozitivni odziv za nas nagrada in dokaz, da delamo prav. Postopoma je Stellina spoznavala hišo in njeno okolico, pričela se je loviti s Charlijem. Končno se je udomačila in začutila, da je to njen dom, ki ga je pričela tudi ščititi. Tako laja na tujce in tuje pse, vendar nikoli nikomur ne stori žalega, saj je izredno nežna psička. Ko grem z njo v mesto, zelo lepo hodi poleg in ponosno stopiclja. Vidi se, da čuti pripadnost in vso našo ljubezen. Ob večerih se ne stiska več v klobčič na prostoru, pač pa si je izbrala svoje mesto na zofi. Tam se raje stiska h Charliju. Najraje od vsega pa ima, da se kdo od nas uleže k njej in jo boža.

Njena slepota ni žalostna in ni njena pomankljivost. Včasih se kam zaleti, ampak vedno veselo maha z repom. Na tleh imamo polno igračk in ponoči slišimo piskanje, ko Stellina hodi po njih. Pri tem pa še vedno veselo maha z repom!
Najlepši so trenutki, ko se z mojim dragim stisneva na zofi in opazujeva zajčka Pippa, ki nagaja Stellini tako, da teka okrog nje, ona pa se po pasje smehlja, saj je srečna.
Po nekaj mesecih je k nam v začasno skrbištvo prišla psička Lolly, Stellina jo je na začetku oblajala in preganjala, nato pa sta se stisnili skupaj. Stellina sedaj živi umirjeno in srečno življenje.«

Kot sem na začetku zapisala, sem Tanjo obiskala tudi sama. Povem lahko, da je Tanjin dom raj za živali, da je Stellini dala dom, takega, ki bi ga želela za vsakega psa na svetu. Upajmo, da se bo ta resnična zgodba, ki se je zgodila pri nas dotaknila, mnogih ljudi in da bodo videli zakaj se splača reševati živali.

Oceni in povej naprej

Oceni:

Povezava:

Dodaj v: Pošlji članek »

Komentiraji

število komentarjev: 0

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!