Novice Živali raziskujejo

V majhnih jajcih se skrivajo velika življenja

07. Mar 2012

Otok Lord Howe Island je najbližji otok avstralskemu Sydneyu. Spada v otoško skupino, ki jo je zaradi svoje lepote in edinstvenosti UNESCO uvrstil na listo svetovne dediščine.

Na tem otoku je včasih prebivala žuželka, tako zelo velika žuželka, da je bila zaradi tega slavna. Evropejci so jo poznali kot »drevesnega jastoga«. Velik je bil toliko kot človeška dlan. To je bil največji paličnjak na svetu. Paličnjak z otoka Lord Howe Island.

Nato se je nekega dne, v letu 1918, britanska tovorna ladja poškodovala in potreben je bil nujen pristanek na otoku Lord Howe Island. Za popravilo ladje so potrebovali 9 dni. V teh devetih dneh pa so se iz ladje izkrcale tudi podgane, ki so prebivale na palubi in odkrile odlično hrano na otoku – velike paličnjake. Čez približno dve leti so podgane popolnoma »zavzele« otok, paličnjakov pa ni bilo več. Od leta 1920 do leta 1960 ni bilo ne duha ne sluha o teh ogromnih paličnjakih. Leta 1960 so postavili trdno domnevo, da je paličnjak Lord Howe (Dryococelus australis) izumrl.

Širila pa se je govorica.

Približno 20 kilometrov stran od otoka Lord Howe Island se iz morja dviga strma pečina, visoka 562 metrov. Je ostanek starega vulkana, ki se je dvignil iz morja približno 7 milijonov let nazaj in sliši na ime Ballova piramida (Ball's Pyramid). Nekaj plezalcev, ki so obiskali to strmo pečino je trdilo, da so opazili trupla ogromnih paličnjakov, ki ležijo na skalah. Nihče od biologov pa se ni odpravil preverit njihovih pričevanj, saj so paličnjaki Lord Howe nočna žival. Nočno iskanje ogromne žuželke na navpični pečini sredi oceana pa se nikomur ni zdelo dobra ideja.

Nato pa sta se dva avstralska znanstvenika David Priddel in Nicholas Charlie, oborožena z dvema pomočnikoma odločila, da si stvar pobližje ogledata. S čolnom so pluli okoli pečine (Charlie je zatrdil, da bi bilo plavati mnogo lažje, vendar je v vodi preveč morskih psov) in opazili nekaj vegetacije, ki bi lahko omogočila življenje paličnjakom zato so se izkrcali in pričeli plezati. Sprva so odkrili nekaj čričkov – nič posebnega. Nato pa so odkrili iztrebek, ki je bil produkt mnogo večje žuželke.

Zaradi iztrebka sta se znanstvenik Nick Charlie in lokalni šerif Dean Hiscox, odločila, da se na pečino vrneta ponoči s svetilkami in kamerami. Splezala sta do prve rastline in pod njo odkrila kar 24 ogromnih paličnjakov vrste Dryococelus australis. Raziskave naslednjih dni so potrdile, da so to zadnji predstavniki te vrste na svetu. Nihče ne ve kako so prišli tja, vendar sedaj so si jih želeli nekaj odpeljati od tam in pripraviti razmnoževalni program.

Po približno dveh letih sestankov in dogovarjanj je znanstvenikom avstralska vlada dovolila s pečine vzeti štiri predstavnike te živalske vrste.
Prva dva predstavnika sta odšla k človeku iz Sydneya, ki je strokovnjak za vzgoji paličnjakov. V približno dveh tednih sta poginila.

In znanstvenikom je tako ostal le še eden par. Poimenovali so ju Adam in Eva in ju prepeljali v živalski vrt Melbourne. Eva je na začetku zelo zbolela, vendar so jo z nenehno pozornostjo in skrbjo uspeli rešiti. In sedaj je na svetu že mnogo več prikupnih ogromnih paličnjakov iz otoka Lord Howe Island.

Znanstveniki si jih sedaj želijo naseliti nazaj v divjino, v njihov dom – Lord Howe Island. Za to pa bi bilo potrebno izseliti podgane in prepričati tamkajšnje prebivalce, da njihovi sosedje postanejo ogromne žuželke. S članki, kampanjami in videi se tako trudijo te ogromne paličnjake približati ljudem. In resnično so to žuželke, ki premorejo veliko in ljubeznivo osebnost. – Lahko vam recimo izdamo en podatek iz njihovega osebnega življenja:
Živijo v parih in ponoči spijo objeti. Da, objeti. Samec pred spanjem položi tri svoje nožice čez samico in nato skupaj zaspita.

Prikupno, kajne?

Oglejte si spodnji video kako na svet prihajajo te žuželke in iz kako zelo majhnega jajca pride tako zelo veliko bitje. In to bitje bo še zraslo, počrnilo in postalo pravi »drevesni jastog«.

V majhnih jajcih se skrivajo velika življenja.

Povzeto po čudovitem članku Roberta Krulwicha.