Zakaj se živali selijo?
Selijo se iz preprostega razloga: viri na Zemlji konstantno nihajo. Toplim poletnim mesecem lahko sledi neprijazno mrzlo obdobje. Rastline ali drugi viri hrane so lahko dostopni in na voljo v zadostnih količinah le za kratek čas. Prav tako včasih najboljše okolje za leglo ni nujno najboljše okolje za iskanje hrane. Nekatere živali zato potujejo na relativno kratke razdalje ali premagajo celo razdalje dolge več tisoč kolometrov, z namenom, da najdejo hrano ali bolj ugoden bivalni prostor oziroma ustrezen prostor za leglo.
Znanstveniki še niso točno prepričani, kako točno nekatere živali ugotovijo kako priti do cilja. Menijo, da si pomagajo z lokacijo rek in potokov, nekatere se selijo glede na položaj sonca in zvezd, druge pa se orientirajo glede na voh in celo na magnetno polje. Naravna selekcija je poskrbela, da so živali že po svoji naravi nagnjene k selitvi in imajo vse potrebne informacije zapisane v genih. Vendar je prirojeni čut, ki jih pripelje na pravo pot do določenega cilja, še vedno uganka. Živali se odzivajo na namige, kot so sprememba dolžine dneva, kar jim pove da je čas za selitev. Predolgo čakanje, pripelje do tveganj, vključno z izgubo priložnosti narediti zalogo hrane pred odhodom oziroma izgubo deleža v novem okolju, ki pripada z zgodnejšim prihodom.
Selitve predstavljajo precejšen napor za živali in včasih tudi nevarnost.Med selitvijo plavajo proti toku, letijo brez postanka, se soočajo z lačnimi predatorji in preprekami, ki jih je zgradil človek.
Živali so se zaradi naravne selekcije uspešno prilagodile različnim razmeram na poti. Ptice selivke so se naučile kako izkoristiti veter in njegove tokove, kar jim olajša pot in prihrani energijo. Ptice so pri letu energetsko bolj varčne že tako, da se izognejo močnim vetrovom in turbulencam. Medtem ko so metulji, ki se selijo, razvili večja in daljša krila.
Grbavi kiti so zmagovalci v razdalji, ki jo naredijo med selitvijo, saj v eno smer preplavajo kar približno 8.000 kilometrov. Monarhi, so vrsta metulja, ki lahko preleti okoli 3.000 kilometrov v eno smer, saj potujejo od juga Kanade do centralne Mehike. Rekorder v najdaljši preleteni razdalji brez postanka, pa je Progastorepi kljunač in sicer rekord znaša kar 11.000 kilometrov v osmih dneh.
Za grbave kite, najboljši življenjski prostor ni tudi najbolj primerno okolje za potomstvo. Med toplejšimi meseci, se ti kiti hranijo v vodah z veliko hranilnimi snovmi. Razmnožujejo in kotijo pa v toplejših vodah z manj hrane, do koder morajo prepotovati tudi do 8.000 kilometrov.
Vitoroga antilopa zimo preživi v Upper Green River Basin v Wyomingu, ZDA, poleti pa se seli severno v Grand Teton National Park. Jeseni je povratek nujen, saj ne bi preživele snega na severu, pot pa morajo začeti preden sneg blokira njihovo pot.
Skoraj milijarda metuljev monarhov se vsako zimo preseli v borove gozdove in gozdove svete jelke v osrednji Mehiki. Še bolj osupljivo pa je, da so tisti, ki potovanje preživijo, od najmlajših metuljev starejši več generacij. Medtem ko ena generacija monarhov leti v centralno Mehiko, se ista vrsta pripravlja na povratni let, vendar se ustavi v južnem delu ZDA. Tu samice odležejo jajčeca in »predajo štafetno palico« naslednji generaciji. Menijo, da metulji severno potujejo zaradi potrebe po svilnici, rastlini, ki gosti njihov podmladek, točnega razloga za potovanje na jug pa še ne poznajo.
Pri pacifiškem lososu, povratna selitev predstavlja tudi njegovo življenjsko dobo. Odrasli lososi živijo v oceanu, potem pa potujejo proti toku reke, ki se izliva v ocean, na mesto kjer so se izlegli. Ko enkrat dosežejo cilj, izležejo jajčeca in poginejo. To je zelo zahtevna in nevarna naloga zanje. Samo eden od tisočih lososov, naj bi se uspel živ vrniti v del reke, kjer se je izlegel.
Rdečekljuni tkalci, ptice živeče v Afriki, imajo zelo nepredvidljiv selitveni vzorec. Hranijo se s semeni, ki ob pričetku deževne dobe začnejo kaliti, zato so se ptice prisiljene preseliti. Prej ali slej jih deževna fronta ulovi in se selijo nazaj. Tu ležejo jajca. V isti sezoni se lahko še enkrat selijo in ponovno ležejo jajca.
Glavata kareta je morska želva, ki se prav tako kot pacifiški losos, vrača na mesto, kjer je bila izvaljena. Za razliko od njih, pa se tja vrača leto za letom in tam leže jajca.
Tudi selitev puščavskih kobilic je zelo zanimiv primer. Pod normalnimi pogoji, se ne združujejo v roje, po obdobju ugodnih pogojev za parjenje in ko populacija enkrat doseže kritično mejo, pa se njihova barva in obnašanje spremenita. Začnejo se združevati v roje in migrirati, da najdejo zelene površine z dovolj hrane in s primerno vlago, kjer odlagajo jajčeca. Roji puščavskih kobilic so največji med vsemi poznanimi žuželkami in lahko prekrijejo površino več sto kvadratnih kilometrov. Domnevajo, da je en tak roj vrste iz rodu Schistocerca pred 3-5 milijoni let prečkal Atlantski ocean in naselil Ameriko ter se od takrat razvil v več kot 50 vrst rodu Schistocerca, ki danes poseljujejo ameriški kontinent (v nasprotju z eno samo vrsto na drugi strani Atlantika).
Oceni in povej naprej
Pošlji članek »Komentiraji
število komentarjev: 0Za komentiranje morate biti prijavljeni!
