Novice Živali raziskujejo

"Izgubljena leta" morskih želv

09. Jun 2014

Po tem, ko se želve karete izvalijo na obalah Atlantskega oceana, počakajo, da se stemni in se nerodno, a vztrajno skobacajo v ocean. 7 do 12 let kasneje se vrnejo nazaj na obalo, kjer preživijo svoja najstniška leta. Kaj se z želvami dogaja med tem, je znanstvenikom dolgo časa burilo domišljijo.

Razvili so hipotezo, da se mlade želve izogibajo kontinentalnim policam in s tem njihovim plenilcem, kot so morski psi in vodne ptice. Da ohranijo čim več energije, potujejo z Zalivskim tokom, ki je del Severno atlantskega subtropskega toka, proti Azorskim otokom. Ta jih prenese v velikem krogu po Atlantskem oceanu.

Zaradi majhne velikosti želv so znanstveniki dolgo časa zaman poskušali slediti želvam, da bi dokazali svoje predpostavke. Naprave, ki so jih uporabljali pri drugih divjih živalih, so bile za želve, velike komaj toliko, kot žoga za golf, pretežke. Kate Mansfield, morska biologinja iz Univerze centralne Floride in njena ekipa, so našli drug način sledenja želvam. Na njihov oklep so pritrdili majhne ploščice na sončno energijo, ki so ob stiku z zrakom, prenašale podatke o lokaciji in temperaturi želv do satelitov. Mansfieldova je prejela podatke preko satelitskih postaj na email. Po ideji manikerke so za podlago uporabili akrilni lak, ki je držal silikonsko lepilo, s katerim je bila ploščica pritrjena na oklep. Naprava je oblikovana tako, da želvam dopušča njihovo rast.

17 želvic, označenih s ploščicami, so spustili v Zalivski tok jugovzhodne Floride. Njihovo pot so spremljali 27 do 220 dni, odvisno od posamezne želve.

Na njihovo presenečenje so želve potovale hitreje, kot so predvidevali. Za 1127 kilometrov, od zahodne obale Floride do Severne Karoline, je ena od želv potrebovala samo 11 dni, večina pa je do tja prispela v treh tednih. S takšno hitrostjo bi z lahkoto dosegle Azorske otoke v manj kot enem letu. Glede na to, se želve premikajo z veliko hitrostjo, sploh če upoštevamo še dejstvo, da v svoje potovanje vključijo veliko stranskih izletov.

Kot so domnevali, je večina želv odplavala stran od kontinentalnih plošč, vendar pa so se poti želvic zelo razlikovale. Veliko jih je zapustilo severnoatlantski tok in vstopilo v Sargaško morje na sredini Atlantskega ocena, sredi krožečega morskega toka. Morje je za želve ugodno pribežališče, saj se na tem mestu nahajajo lebdeče mase morske trave iz rodu Sargasso, s katero se želve hranijo.

V laboratoriju so s spektroradiometrijo dokazali, da morska trava ohranja primerno toploto želv. Absorbira namreč veliko sončne energije, zato je voda pod njo toplejša. Želve so hladnokrvne živali, ki potrebujejo okolje s stalno temperaturo, zato poleg lastnih oklepov, izkoriščajo tudi to lastnost morske trave. Vzdrževanje ustrezne telesne temperature je za preživetje želve zelo pomembno, saj se ob znižanju upočasni njihov metabolizem. To pomeni, da se manj prehranjujejo in zato počasneje rastejo.

Vendar pa obstaja velika verjetnost, da se bodo zaradi globalnih klimatskih sprememb spremenila oziroma premestila mesta z morskim rastlinjem. Prav tako so v prihodnosti možne spremembe morskih tokov, kar bi imelo velike posledice za morske želve. Z novimi napravami za sledenje želv pa bodo lahko znanstveniki o stanju vsaj pravočasno obveščali borce za ohranitev živalskih vrst.

Foto: Jim Abernethy